Družabni vikend s sošolci in sošolkami iz osnovne šole gre počasi h koncu.
Za zadnji dan našega druženja je planiran planinski izlet na bližnjo goro. Malo pod vrhom je čudovito jezero, cilj naše planinske odprave. Izbrali smo ta izlet, ker ni preveč fizično naporen, markirana pot bi nas do jezera pripeljala v dobrih dveh urah, mi planiramo, da bomo v treh urah pri jezeru. Zjutraj po zajtrku se zberemo pred kočo, našo planinski vodniki nam podajo potrebne informacije o izletu. Posebej nas opozorijo, da je kopanje v jezeru strogo prepovedano, zaradi ohranjanja naravnega ekosistema, dovoljeno je samo namakanje nog do višine kolen. Povejo tudi, da je ob večini dela poti nameščen električni pašni pastir, previdno z njim, ker je pod napetostjo. In krenemo. Za planinskim domom zavijemo desno na ozko pot, mulatjera se imenuje. To je pot narejena v času prve svetovne vojne, narejena kot oskrbovalna pot za vojake, ki so bili po vrhovih gora. Po teh poteh so jim s pomočjo konjev, oslov in mul dostavljali hrano, orožje in še in še. Počasi se dvigamo, meter za meter. Kolona po dva v vrsti, kot v šoli, ko smo šli na atletski poligon, glasno klepeta, zato prvi planinski vodnik malo pospeši korak. Hitro se pozna rezultat, kolona se kot kača vije proti cilju, v tišini, da je slišati samo naše korake in pa petje ptic v grmovju, ki raste po pobočju. Nekdo nehote prime za električni pašni pastir in zatuli.
Kolona se ustavi, kar dobro ga je speklo po dlani. Samo naslonit se je hotel in malo počivat, pa je zgrešil steber, na katerega je pritrjen električni pašni pastir in je prijel direktno za žico. Varovanje pred volkovi pač zahteva, da je električni pašni pastir vedno pod napetostjo, da je živina v ogradi na varnem. Malo pred jezerom pa se ograja na katerem je električni pašni pastir umakne in velik širok zelen travnik se odpre pred nami, na sredini pa čudovito jezero.
V njegovi mirni gladini pa se vidi odsev vrha gore za njim.
Prelepo.…