Zima, Izola. Življenje na slovenski Obali v tem letnem času pravi užitek. Majhno mestece, prijazni domačini. Ogromno možnosti za pohodništvo in planinarjenje. In nikjer nobene gneče.
Skratka pravo uživanje v družbi prijateljev. Potem pa se začne. Prihajajo vse toplejši dnevi in z njimi truma ljudi, ki se jim reče turisti. Noro. Pa to še ni vse. Bolj ko so dnevi toplejši in vlažni, več je še drugih »turistov«. Raznoraznih insektov, tako da večeri ob svetilki ali sveči skoraj niso več mogoči. Hitra ugotovitev, komarniki so nujni za dobro razpoloženje. Če bi bilo možno, ironično rečeno, bi bili komarniki v moji torbi za na plažo, zraven brisače, vseh možnih krem proti opeklinam na soncu in pa seveda mrzlem piru, ki ti preženo žejo vedno in povsod. No skoraj povsod. Se namreč kar pogosto zgodi, da v bifeju ne dobiš mrzlega rogeca. Ne uspemo hladit, je odgovor prijaznega natakarja. Pa kaj še, si mislim. Glavno, da je lokal opremljen s klimo in komarniki, koga še zanima mrzla pijača. Noro. Takrat sem živel še kot podnajemnik v majhni hiški v centru. Vse tako natrpano in stisnjeno, nikoli sonca, samo vlaga, vročina in komarji. Seveda, moja okna so gledala na sever, v sosedovo hišo. Bila je tako blizu, da sem lahko s svojega okna zalival njegove rože. Lahko si potem zamisliš kakšne so bile noči, ko komaj čakaš da se malo ohladi. Slišiš vse, od smrčanja do pomivanja posode, tudi wc kotliček, ki pušča vodo. In odločitev je padla.
Svoje stanovanje, obvezno v bloku, čim višje, z dvigalom in pogledom na morje. Pri ogledih opazim, da ponekod ljudje nimajo na oknih zaščite proti insektom. Vprašam, zakaj pa na vaših oknih niso pritrjeni komarniki. Največkrat odgovor, da so okna cenejša brez njih. Ne vem, če odtehta teh nekaj prihranjenih fičnikov, vse te pike komarjev in nadležnega mrčesa. Moje stanovanje mora imeti komarnike in pika. Komarniki so zakon!…