Bila sem na predavanju, ki je potekalo v veliki dvorani, ki je bila dvignjena, kot v gledališču. Vsedla sem se nekam na sredino, dala telefon na tiho, vzela svojo beležko, lih če se mi bo zdela kaj zanimivega za si napisat, in počakala da začnejo z predavanjem.
Seveda se vedno za čisto vsako dejavnost potrebni tudi tisti zamudniki, in pa tisti ki pridejo notri, ko se je že vse začelo. Ampak k sreči, tisti dan nisem bila med njimi, saj je predavateljica zelo očitno zavijala z očmi, ko so jo zmotili trije fanti, ki so prikapljali eden za drugim, na pet minut. Končno, je končala z uvodom, in začela predavat bolj zanimive stvari, nakar je prižgala interaktivni zaslon, ki je bil za njo. Res nisem vedela, da tudi to že obstaja danes, saj ko sem še hodila v šolo, takšnih pripomočkov in orodij še ni bilo. Sicer je interaktivni zaslon načeloma uporabljala samo za njene prezentacije, a ko je mogla dat kakšen slajd naprej ali pa na nazaj, je kar upravljala z dotikom. Tako sem se spomnila, kako je bilo to preprosto, medtem ko smo mi mogli v šoli brisat tablo in smo stalno kihali od krede.
Prav tako sem opazila, da ima v roki pisalo, ki pa mislim, da je bil tudi za interaktivni zaslon, in je pravzaprav z njim klikala na tiste gumbe. Tako je prišla do poglavja, ki je bilo malce bolj kompleksnejše, da je odrla aplikacijo za risanje, in nam z pisalom, kar narisala miselni vzorec na interaktivni zaslon, da smo si lažje predstavljali, o čem nam je razlagala. Začela sem razmišljati, kako je interaktivni zaslon zanimivo orodje, in kako prav bi nam prišel na delovnem mestu, saj bi tako lahko bili vsi bolj atraktivni in vpleteni v sestanke in razgovore, ter tudi predstavitve bi bile bolj kvalitetno izpeljane. Tako sem se probala neopazno stegniti pogled na interaktivni zaslon, da bi videla katere blagovne znamke je, in tako sem si jo pripisala v svojo beležko, z pomišljajem – interaktivni zaslon.…